Sprašuje: Sonja Bastl

Je človek, ki na svojih delavnicah želi predvsem ljudi spomniti, da začnejo uporabljati svoj čudoviti miselni aparat – možgane na ustrezen način. Predvsem se trudi učiti ljudi tudi o tem, kako se izogniti psihološkim prijemom vplivanja, ki jih je vsepovsod okoli nas polno. Prepoznavamo ga predvsem po »Tanki črti odgovornosti«, ki je avtorsko zaščitena delavnica. Tokrat smo se v Klubu podjetnikov občine Vojnik odločili, da mag. Prgića »zaslišimo« in predstavimo pred predavanjem, ki ga bo izvedel v mesecu novembru 2019.

 

Vse bolj ugotavljamo, bodisi poslovno bodisi med prijatelji bodisi v družinskem krogu, da se ljudje ne zavedamo, kaj pomeni biti odgovoren. Če se strinjate ali ne, živimo pač iz dneva v dan, kot smo bili naučeni, ponavljamo vedno iste vzorce, delujemo tako, kot so nas naučili in »zdresirali« starši, šola, vodje v službah, mediji in lastna lenoba. Kaj vam pomeni odgovornost?

Že v vprašanju ste nakazali, kako se da definirati odgovornost. Prva stvar je, da se naučimo premagati svoje prvinske vedenjske vzorce. Jaz že na predavanjih »testiram« te vzorce pri ljudeh tako, da sem na tem seminarju kar provokativen, se trudim delovati tudi malo zoprn ipd. Potem se pa hitro vidi, kdo vse v publiki tako malo pozna delovanje možganov in s tem samega sebe, da se vda prvemu vtisu in naredi kognitivno napako s tem, ko ovrednoti mene kot osebo in ne dojame vsebine. Takrat začne kriviti za lastno stanje mene in seminar, kar je prvi znak odmika od osebne odgovornosti. Odgovornost je namreč zmožnost odgovoriti na problem, ne pa iskanje krivca za lastno stanje zunaj sebe. Seveda je naše stanje odvisno tudi od okolja, konteksta, družbenih razmer, pa vendar lahko vidimo, kako znotraj enakega konteksta in okolja nekateri znajo premagati ovire, se spopasti z njimi in izstopiti iz situacije zdravi ter opolnomočeni, drugi pa razpravljajo do onemoglosti o zadevah, nad katerimi nimajo popolnoma nobenega nadzora, namesto da se bi lotili vsaj tistih stvari, nad katerimi imajo nadzor. Če strnem je odgovornost sposobnost spopasti se z neko težavo. Vsakemu od nas se dnevno zgodi ogromno stvari in ko se zgodi nekaj neprijetnega, nam to povzroči frustracijo. Potem je pa odvisno od posameznika, koliko časa bo porabil, preden se bo s to situacijo spopadel. Takoj ko odgovori na njo, je prevzel odgovornost za svoje življenje. Vprašanje je le, kako se lahko natreniramo, da skrajšamo reakcijski čas med stanjem, ko stokamo in razlagamo, zakaj je do nečesa prišlo in kdo ja za to kriv,, in stanjem, ko smo se lotili reševanja problema.

Foto: arhiv Jani Prgić

Ko se soočamo sami s sabo in odkrivamo lastno odgovornost za vse, kar nas obdaja in tudi za vse dogodke, ki se nam dogajajo, se mi zdi izredno pomembno, da se zavedamo, da smo sami ustvarjalci situacij, v katerih se znajdemo. Kako se soočate z odgovornostjo do situacij, ko vam niso pogodu? Iščete tudi vi kdaj razloge in krivce za stvari, ki se vam dogajajo?

Seveda, saj to je naravni odziv. To je odziv srednjega dela možganov, čustev. V nevroznanosti temu rečemo Sistem 1, ki deluje po neki intuiciji, ki dela cel kup napak, ki išče zunaj sebe dokaze, da je prav to, kar verjame in se ni pripravljen spremeniti. In pri vsaki težavi, se vsakemu izmed nas zgodi točno to. In s tem ni nič narobe. Narobe je le to, da se pogosto o teh zadevah pogovarjamo z ljudmi, ki nas tolažijo, namesto da bi nas podprli v tem, da skočimo iz tega stanja v stanje reševanja situacije. In to je danes pri meni razlika. Včasih sem na glas razpredal o problemu, se družil z ljudmi, ki mi niso pomagali spremeniti mišljenja, danes pa pri problemu malo pojamram, potiho zakolnem, se včasih pogovorim z znancem, ki me sicer posluša, vendar na koncu zmeraj reče »In kaj nameravaš zdaj? Do zdaj si še zmeraj vse rešil, kako se nameravaš tega lotiti?«, in tako skrajšam čas reakcije na problem. Ne zapravljam več časa za stvari, nad katerimi nimam nadzora, ampak se 100% trudim ukvarjati s tistim, na kar lahko vplivam in spreminjam. Včasih uspe bolj, včasih pa manj. Sem pa zaradi tega zagotovo psihološko bolj zdrav kot v preteklosti.

Vemo, da dvanajst let da bogate izkušnje, pa vendarle. Kaj vam pomaga, da se hitro spomnite, da ne zapadete pod »globinsko« iskanje krivca za situacijo v kateri se nahajate?

Navada. Tako kot sem prej deloval iz navade, tudi zdaj. Razlika je v tem, da sem si vzel ogromno časa, da sem nadomestil prejšnje navade z novimi, kar se pa zgodi le s treningom. Možgani ne ločijo med slabimi in dobrimi navadami. S konstantnim ponavljanjem teh definicij, dogovori s kolegi, da me spomnijo, kadar iščem krivca zunaj sebe in neproduktivno jamram, z zapiski na steni, kjer si napišem, kako se naj odzivam na težave itd., sem povečal verjetnost, da prej skočim v reševanje problema. In najpomembnejša stvar je učenje o samem sebi.

Vemo, da dvanajst let da bogate izkušnje, pa vendarle. Kaj vam pomaga, da se hitro spomnite, da ne zapadete pod »globinsko« iskanje krivca za situacijo v kateri se nahajate?

Navada. Tako kot sem prej deloval iz navade, tudi zdaj. Razlika je v tem, da sem si vzel ogromno časa, da sem nadomestil prejšnje navade z novimi, kar se pa zgodi le s treningom. Možgan ne ločijo med slabimi in dobrimi navadami. Če vsak dan skadim škatlo cigaret, kar sem recimo jih v preteklosti, je to bila slaba navada. Vendar je možgani niso tako razumeli, oni so se samo naučili, da nikotin prinese dvig dopamina. Danes veliko tečem, kar sem razvijal kot navado vsaj tri leta, ker mi prej preprosto ni uspelo. Danes je to ena izmed mojih zdravih navad in možgani spet tega ne ločijo od prejšnje navade. Oni me samo spodbujajo, da to ponavljam, ker mi tek pomaga pri dvigu dopamina. In enako je pri odgovornosti oziroma hitremu odzivanju na probleme. S konstantnim ponavljanjem teh definicij, dogovori s kolegi, da me spomnijo, kadar iščem krivca zunaj sebe in neproduktivno jamram, z zapiski na steni, kjer si napišem, kako se naj odzivam na težave itd., sem povečal verjetnost, da prej skočim v reševanje problema. In najpomembnejša stvar je učenje o samem sebi. Metodologije, katere danes poučujem tudi druge, kot so nevrolingvistično programiranje, neurocoaching, nevroznanost in vodenje itd., so mi dale ogromno uvidov v lastno delovanje. Pomembno se mi zdi poudariti še nekaj. Na delovnem mestu boste našli ogromno ljudi, med vodji, menedžmentu, zaposlenimi…, ki takoj odgovarjajo na službene probleme na konstruktiven način. Vendar so ti isti ljudje velikokrat slepi za svoje odzive na osebnem področju. Neproduktivno težijo otrokom in se pritožujejo nad njimi, ne prepoznavajo uničujočih komunikacijskih vzorcev s partnerjem, imajo občutek nezadovoljstva, pa se ne znajo iz tega izkopati. Včasih jih vidim na kakšnem roditeljskem sestanku, kjer malo provociram in potem kdo od udeležencev pokaže s svojimi neverbalnimi odzivi, kako hitro zapade v svoje vzorce in kaže s prstom name, da sem mu pokvaril dan, medtem ko sem jaz samo nastopal in čisto nič drugega. Če je nekdo odličen na enem področju, to ne pomeni, da je avtomatsko tudi na drugih, zato se mi zdi pomembno, da se bi vsak res učil čim več o sebi in vedenjskih vzorcih ter delovanju možganov, ki nas vodijo po ustaljenih vzorcih.

Ljudje smo naravnani tako, da čutimo odpor do sprememb, pa če se priznamo ali ne. Kakp pa je z vami – še vedno predavate enako o Tanki črti odgovornosti, kot pred dvanajstimi leti?

Res je, da me ljudje poznajo predvsem po Črti, vendar ne delam samo tega. Največ mojega dela je usmerjenega v praktične metodologije za delo z otroki, kot so Pozitivna disciplina, Nevroznanost in poučevanje, mediacija itd. Črta je le en od kratkih seminarjev, ki ga rad predstavim, saj verjamem, da lahko ljudi dregne malo v razmišljanje, ne glede na to, ali jim je všeč ali ne. Ravno zato Črto zmeraj predstavim na enak način. Bi pa zagotovo propadel na trgu, če bi delal samo to in ne bi znal ničesar drugega.

Lahko morda delite kakšen vaš primer, kje v življenju vam je »Črta« pripomogla, da ste odkrili svoj vzorec in ste pričeli aktivno reševati svojo težavo?

Povsod. Ampak res povsod. Nezadovoljen na enem od delovnih mest sem se nekaj let pritoževal, nisem se pa premaknil. Potem sem investiral ves svoj denar in prosti čas v spremembo in danes živim povsem drugače. Partnerska zveza je drug primer. V vsaki partnerski zvezi je več kot 50% nerešljivih težav, ki se ponavljajo. To zakonce frustrira in vprašanje je, kako se naučijo s tem komunicirati. Tudi mene je in če ne bi bilo Črte, bi mogoče šel v nekonstruktivno reševaje težav z ženo, namesto tega pa sem študiral družinsko terapijo in veliko stvari razrešil. Danes celo zelo rad delam delavnice s pari in zakonci, kjer se naučimo razbirati napovednike za ločitev in kako se jim izogniti ipd. Potem odnos do zdravja in telesne kondicije, pa odnos do otrok. Skratka, povsod, kjer naletim na težavo, se spomnim tega, da se lahko odzovem konstruktivno in se trudi to narediti čim prej.

Kaj je vaše poslanstvo s Tanko črto odgovornosti?

Pri tem seminarju je moje poslanstvo ljudi opolnomočiti za to, da se več časa ukvarjajo s seboj in s stvarmi, nad katerimi imajo nadzor. Širše od tega pa si želim ljudi spomniti, da začnejo uporabljati svoj čudoviti miselni aparat, možgane na ustrezen način. Ne pa da se prepuščajo toku, ko korporacije, socialna omrežja, t. i. motivatorji, guruji ipd., upravljajo z nami, ne da bi se mi tega zares zavedali. Zato se trudim učiti ljudi tudi o tem, kako se izogniti psihološkim prijemom vplivanja, ki jih je vsepovsod okoli nas polno. Velikokrat nas pa peljejo v totalni primitivizem. In ni od njih nobene koristi.

Kaj bi lahko bil še večji izziv na tem področju?

Izzive si postavljamo kar naprej. Trenutno imam največji izziv, kako med učitelje in starše vpeljati še več razumevanja o tem, kako deluje naša nevrologija in kako se odzivati bolj konstruktivno na otrokovo vedenje. S kričanjem, nerganjem pritoževanjem tradicionalnimi šolskimi pristopi… izgubljamo dragocen čas in generacije otrok, kar bodo tako starši kot učitelji prepoznali, če ne prej, žal šele takrat, ko si bodo njihovi otroci iskali ustrezne partnerje in partnerice. Vsak se ukvarja le s svojimi otroki in misli, kako so čudoviti, druge pa hitro obsoja. Zavedati bi se morali, da smo vsi mi starši naslednji generaciji otrok in le-ti se nikoli ne vedejo neprimerno, ampak se samo učijo in svoje vedenje prilagajajo družbi, v kateri živijo (so le zrcalo staršev, šole, učiteljev…). In več kot bi delali na socialno-čustvenem področju z otroki, manj bi bilo različnih težav med odraslimi, tako na delovnem mestu kot v partnerskih odnosih. Statistke v zahodnem tekmovalnem sistemu, ki ga spodbuja že šola, pa starši, pa družba nasploh, ne govorijo v prid stabilnemu duševnemu zdravju, kar se mi zdi velika škoda. Se pa o teh zadevah zmeraj več govori in jaz verjamem, da se spremembe lahko zgodijo, pa četudi se začne z malimi koraki.

Predavanje mag. Prgića »Tanka črta odgovornosti«, ki ga organizira Klub podjetnikov občine Vojnik, bo 25. novembra ob 17:00 v Jernejevem domu. Vabljeni vsi, ki vas zanima kako se spopasti z aktivno in odgovorno vlogo v lastnem življenju.